Ali nas istospolna partnerstva še vedno pretresajo?

Čeprav je drama Sinko islandskega dramatika Hávarja Sigurjónssona, ki so jo že decembra krstno uprizorili v ljubljanskem Gledališču Glej, v bistvu »igra o odnosih v družini, … igra o ljubezni«, gre gledalec le težko mimo dejstva, da je v drami predstavljena iskrena ljubezen med dvema moškima. A prav zaradi tega, ker ne gre za povsem »običajno« družino, določeni problemi zasvetijo v novi luči. Skoraj v vsaki družini občasno prihaja do nerazumevanja, oklevanja, spraševanja, neredki starši pa tudi zelo težko sprejemajo partnerje, ki so si jih izbrali njihovi otroci.

Vse to so problemi, s katerimi so se spopadali tudi ustvarjalci drame Sinko – tako režiser Alen Jelen kakor tudi štirje izvrstni igralci Milan Štefe,
Vesna Jevnikar, Rok Matek in Gorazd Logar –, in skupaj sestavili izvrsten preplet človekovih frustracij, strahov, predsodkov in spopadanja z njimi, pri čemer gejevska tematika služi bolj za izostritev, ne pa preusmeritvi pozornosti zgolj na njo.

Zgodba je pravzaprav dokaj preprosta, čeprav njena »puzzlasta struktura« dopušča več možnih izpeljank – v osnovi pa gre vendarle za odnos med očetom in sinom, ki je gej in ima moškega partnerja. Za očeta, močno vpetega v konzervativno razmišljanje, je to hud udarec, s katerim se ne zna spopasti na primeren način. Misel na moškega v ljubezenskim razmerjem z drugim moškim ga odbija, gnusi se mu, vendar pa ga hkrati tudi zelo zanima in celo vzburja, kar je zanj seveda še hujši šok. Njegove žalitve, mačizmi ter še zlasti njegovo trmasto zatiskanje oči pred resničnostjo, sprva ganejo njegovega sina in ženo, sčasoma pa predvsem slednjo samo še jezijo in odbijajo. Tako pred gledalcem – na začetku morda nekoliko osuplim nad grobimi reakcijami – počasi, a vztrajno propada še ena družina, odnosi se izgubljajo v nerazumevanje in postopoma se akterji oddaljijo drug od drugega, pripoved pa se ves čas giba na ozki meji med smrtjo in življenjem, med sedanjostjo in preteklostjo.

Naravno preigravanje likov, pri čemer z izredno občutljivostjo za medsebojne odnose blestijo prav vsi igralci, pride še toliko bolj do izraza zaradi povsem preproste scene – na relativno majhnem odru ljubljanskega Gleja, stisnjenem med štiri stebre, se vse vrti le okoli na videz običajne mize, ki pa v sebi skriva še marsikatero presenečenje.

Navsezadnje pa se je po ogledu predstave Sinko nemogoče izogniti v naslovu zastavljenemu vprašanju, pa čeprav si ga lahko gledalec zastavi tudi povsem intimno, zgolj v svojih mislih. Ali bi nas dogajanje na odru tako pretreslo tudi, če ne bi šlo za gejevsko ljubezen? Sem se ob videnem morda vseeno malo bolj zamislil, kot bi se sicer?

Kakršen koli že je odgovor na to, pa je uprizoritev Sinka, s svojo preciznostjo, odločnostjo in nekompromisnostjo, nedvomno ena boljših stvaritev naših malih odrov v zadnjem času.

Gaja Pöschl

Ko trenutek zaboli: Odšel je Zlatko Šugman

Bolečina ob izgubi je lahko prav neverjetno močna, četudi se nanaša na človeka, ki ga osebno sploh nikoli nisi poznal. Takšna bolečina je danes pretresla naš kulturni prostor, ko je nenadoma odjeknila vest, da je umrl Zlatko Šugman, eden najpristnejših slovenskih igralcev. Nisem ga poznala, a vendarle mi spomin na njegovo dobrodušno nerganje iz filma Pod njenim oknom ali pa cingljanje nadangela Gabrijela iz legendarnega Dekamerona, vedno znova prikličeta nasmeh na ustnice. In prav zato me je novica o njegovi smrti – udarila je kot strela z jasnega – ostro zabolela in razžalostila. Zlatko Šugman je bil … legenda. Enkraten in neponovljiv, a hkrati večen za vsakega, ki ga je kadarkoli videl v vsaj eni izmed njegovih številnih vlog, pa naj je bilo na gledaliških odrih, televizijskih ekranih ali filmskem platnu.

Čeprav se je njegova življenjska pot končala, pa je več kot očitno, da ostaja živ v spominih svojih soustvarjalcev in gledalcev, ki so današnji žalostni dan največkrat pospremili z besedami: »Škoda, on je bil pa res fejst!«

Gaja Pöschl

Večerna ekstaza ob jezeru skozi šepetalkine oči ali Gostovanje SNG Drama na Ohridskem poletju

Sredi za igralce pa tudi za vse ostale gledališčnike zelo počitniško, brezskrbno in zato rahlo neugodno obarvanega meseca julija, se je precej velika ekipa Slovenskega narodnega gledališča Drama iz Ljubljane – na mini letalčku se nas je gnetlo vse od maskerjev, frizerjev, tonskih mojstrov … do igralcev in vodje potovanja – odpravila na gostovanje v (turistično) srce makedonske države – ob Ohridsko jezero. Tam že vrsto let vsako poletje poteka festival Ohridsko poletje, ki v vročih poletnih nočeh turističnim in domačim obiskovalcem ponuja ohladitev na prostem ob poslušanju in gledanju glasbenih, gledaliških in drugih prireditev. Če je bilo sredi noči, ob prihodu v nam namenjeni hotel oddaljen nekaj kilometrov od samega mesteca, še slišati manjše negodovanje udeležencev zaradi poletnega časa gostovanja, ki ga je manjši zaplet s sobami seveda še nekoliko podžgal, pa je bilo ob jutranjem pogledu na čudovito jezersko gladino slišati samo še vzklike navdušenja, v zraku pa je bilo čutiti vznemirjeno pričakovanje zanimivega dne.

Kasneje smo sicer ugotovili, da jezero od blizu nikakor ni tako zelo privlačno, kakor se je videlo s hotelskega okna, k temu pa so največ pripomogli (pre)številni turisti, ki so dostop do neokrnjenega uživanja v precej topli, a prijetni sladki vodi skoraj onemogočili, vendar pa dobrega razpoloženja to ni več pokvarilo. Medtem ko so si nekateri privoščili bolj sproščen začetek gostovanja, so se drugi odpravili raziskovat zanimive uličice ohridskega mesteca in se tako »duhovno« pripravili na večerno predstavo.

Ohrid je nedvomno mesto z bogato kulturno zgodovino, a na žalost z velikim številom ljudi, ki tega nikakor ne znajo ceniti tako, kot bi morali. Že res, da so cerkvice, ki so resnično prav v vsaki uličici (izročilo pravi, da jih je okoli jezera 365 – za vsak dan ena), zelo lepo urejene, vendar pa je ob vstopnini, ki jo pobirajo za njihov ogled to pravzaprav skoraj razumljivo. Sicer pa imaš kot (zahodni) turist – zanje smo bili pač samo turisti iz Slovenije, saj pri njih »kult« igralca ni tako izrazit kot na primer v Srbiji – ves čas občutek, da mestecu nekaj manjka. Trdnjava, ki se v vsej svoji lepoti dviga nad mestom, je skoraj popolnoma prazna, čeprav je v njenem središču ogromno prostora, prav tak pa je tudi občutek obiskovalca, ko se znajde sredi glavnega trga, nabito polnega različnih stojnic in spominkov, a hkrati tako izpraznjenega. Nekega zgodovinskega vzdušja, namreč. Še tiste znamenite kamnite tlakovce, ki dajejo manjšim srednjeveškim mestecem prav poseben zvok, je zamenjal sodoben brezdušen pod poln ostankov od žvečilnih gumijev – stare tlakovce pa so, tako nam je z obžalovanjem v glasu povedal neki taksist, prodali nekam v Nemčijo. Ohrid je pač tipično turistično mesto in (vsaj v poletnih mesecih) svojo kulturo zato izrazito prilagodi okusu zapravljivih turistov, ki jih seveda bolj zanima nakup belih ohridskih biserov, kakor pa sprehod po zanimivejših stranskih ulicah v hrib naslonjenega mesteca. In da ne bo pomote, enako je tudi na drugi »pomembni kulturni točki« na obrežju velikega jezera – v približno trideset kilometrov oddaljenem samostanu svetega Nauma, kjer je mogoče dobiti/kupiti tudi sveto vodo in si pri krsti umrlega svetnika izprositi uresničitev srčne želje (ki se meni tako mimogrede kljub donaciji ni izpolnila) je sicer resnično mogoče začutiti nek globlji pomen starih (in zelo lepih!) ohranjenih zidov, vendar pa je prav tako hitro moč ugotoviti, da se bodo tvoje želje prej izpolnile na bližnji stojnici. Edina neokrnjena lepota tega prostora pa nedvomno ostajajo pavi, ki se brezskrbno sprehajajo po samostanski strehi in vzvišeno opazujejo trume obiskovalcev.

Kakorkoli že, noč ima svojo moč, pravijo in Ohrid je ponoči res lep. Sploh, če imaš dovolj volje, da se malo povzpneš v hrib nad mestom in si poiščeš lep razgled na jezero, ki pravzaprav z ničimer razen z vonjem ne izdaja, da ni neskončna morska gladina. In na prav taki – že skoraj pocukrano romantični – lokaciji so naši gledališki skupini določili mesto nastopa. Na prvem festivalskem večeru naj bi SNG Drama predstavila eno svojih najboljših del zadnjega časa – večnega Molièrovega Tartuffa, a naloga zaradi odprtega zunanjega prizorišča nikakor ni bila lahka, poleg tega je šlo tik pred začetkom, kakor pač vedno, vse narobe in vrstila so se vprašanja, kako bo z ozvočenjem, s podnapisi, eden od igralcev se je poškodoval, zaradi odprte scene v zaodrju ni smelo biti luči in tako dalje. A okoli devetih zvečer smo bili vsi nekako na svojih mestih in …

Ne vem, ali je bil kriv nočni utrip mesta, ki je segal vse do našega nekoliko v hrib umaknjenega prizorišča, ali pa morda topla poletna noč, a ko so ugasnile ulične svetilke, ki so osvetljevale polkrožno prizorišče, in se je z vrha stopnic na sceni zaslišal uvodni song, se je svet zamajal in vihar nas je odnesel – no, ne ravno v deželo čarovnika Oza, vsekakor pa v vrtinec sladostrastnega preigravanja večnih Molierovih vlog, ki na odru vsakič znova zaživijo kakor da so se pravkar rodile. Jezična služkinja, osrednje gonilo humorja v predstavi, Tartuffe, ki že resnično ne bi mogel biti bolj svetohlinsko sluzast, prikupno zmedeni »oče družine« Orgon, in vsi drugi, s humorjem izdelani liki so noč nad Ohridom za dve uri popestrili z mešanico smeha in solz, veselja in žalosti, skozi katero so svojo sicer ne preveč številno publiko pripeljali do skoraj ekstatičnega aplavza, ki je kar trajal in trajal. Posebna energija, ki se zelo razlikuje od predstave do predstave in nikakor ni vedno prisotna, povezuje pa igralski in gledalski del, se je na načnem ohridskem prizorišču začutila že v uvodnih minutah in je nato trajala še dolgo po koncu. Ne glede na jezikovne prepreke (podnapisi so bili neučinkoviti) in svojevrsten režiserjev pristop k samemu tekstu, je publika začutila energijo, ki se je valila čez robove odra in jo z veseljem vračala nazaj, igralcem, ki so nato lahko na njenih valovih odpluli skozi skupno igro pristosti in prenarejanja, predanosti in izdanosti. Ko se je predstava s končnim songom (ki mimogrede vedno požene mravljince pri gledajočih) resnično končala, je pred aplavzom sprva zavladala zanimiva tišina, tišina neizgovorljive skupne izkušnje, ki si je ne želiš pretrgati. Ta tišina je potem tudi ustvarjalce predstave kljub prešernemu smehu spremljala še ves večer, in dajala občutek, da je bila ta noč na Ohridsom neponovljiva, Tartuffe pa tudi v domači dvorani nikoli več ne bo tak, kot je bil, saj ga bo za zmeraj spremljal topel piš z jezera.

Gaja Pöschl