Čeprav je drama Sinko islandskega dramatika Hávarja Sigurjónssona, ki so jo že decembra krstno uprizorili v ljubljanskem Gledališču Glej, v bistvu »igra o odnosih v družini, … igra o ljubezni«, gre gledalec le težko mimo dejstva, da je v drami predstavljena iskrena ljubezen med dvema moškima. A prav zaradi tega, ker ne gre za povsem »običajno« družino, določeni problemi zasvetijo v novi luči. Skoraj v vsaki družini občasno prihaja do nerazumevanja, oklevanja, spraševanja, neredki starši pa tudi zelo težko sprejemajo partnerje, ki so si jih izbrali njihovi otroci.
Vse to so prob
lemi, s katerimi so se spopadali tudi ustvarjalci drame Sinko – tako režiser Alen Jelen kakor tudi štirje izvrstni igralci Milan Štefe,Vesna Jevnikar, Rok Matek in Gorazd Logar –, in skupaj sestavili izvrsten preplet človekovih frustracij, strahov, predsodkov in spopadanja z njimi, pri čemer gejevska tematika služi bolj za izostritev, ne pa preusmeritvi pozornosti zgolj na njo.
Zgodba je pravzaprav dokaj preprosta, čeprav njena »puzzlasta struktura« dopušča več možnih izpeljank – v osnovi pa gre vendarle za odnos med očetom in sinom, ki je gej in ima moškega partnerja. Za očeta, močno vpetega v konzervativno razmišljanje, je to hud udarec, s katerim se ne zna spopasti na primeren način. Misel na moškega v ljubezenskim razmerjem z drugim moškim ga odbija, gnusi se mu, vendar pa ga hkrati tudi zelo zanima in celo vzburja, kar je zanj seveda še hujši šok. Njegove žalitve, mačizmi ter še zlasti njegovo trmasto zatiskanje oči pred resničnostjo, sprva ganejo njegovega sina in ženo, sčasoma pa predvsem slednjo samo še jezijo in odbijajo. Tako pred gledalcem – na začetku morda nekoliko osuplim nad grobimi reakcijami – počasi, a vztrajno propada še ena družina, odnosi se izgubljajo v nerazumevanje in postopoma se akterji oddaljijo drug od drugega, pripoved pa se ves čas giba na ozki meji med smrtjo in življenjem, med sedanjostjo in preteklostjo.
Naravno preigravanje likov, pri čemer z izredno občutljivostjo za medsebojne odnose blestijo prav vsi igralci, pride še toliko bolj do izraza zaradi povsem preproste scene – na relativno majhnem odru ljubljanskega Gleja, stisnjenem med štiri stebre, se vse vrti le okoli na videz običajne mize, ki pa v sebi skriva še marsikatero presenečenje.
Navsezadnje pa se je po ogledu predstave Sinko nemogoče izogniti v naslovu zastavljenemu vprašanju, pa čeprav si ga lahko gledalec zastavi tudi povsem intimno, zgolj v svojih mislih. Ali bi nas dogajanje na odru tako pretreslo tudi, če ne bi šlo za gejevsko ljubezen? Sem se ob videnem morda vseeno malo bolj zamislil, kot bi se sicer?
Kakršen koli že je odgovor na to, pa je uprizoritev Sinka, s svojo preciznostjo, odločnostjo in nekompromisnostjo, nedvomno ena boljših stvaritev naših malih odrov v zadnjem času.
Gaja Pöschl
